V torek in sredo smo drugošolci odšli v težko pričakovano Kekčevo deželo.
Pot nas je iz Cerkelj vodila do čudovite Kranjske Gore. Tam smo se vznemirjeni vkrcali (presedli) na pravi Bedanc bus, ki nas je po skrivni poti pripeljal do gozdne poti polne Bedančevih pasti. Pazljivo smo hodili po poti vse do njegove koče. Kaj kmalu smo zaslišali glasno smrčanje ter klice na pomoč. Hrabro smo zakorakali v kočo, rešili Mojco in urno smuknili mimo spečega Bedanca. Veseli smo odšli do Brincljeve koče, tam pa smo v daljavi zagledali Bedanca. Ker smo ga prijazno pozdravili, nam je odgovoril na marsikatero vprašanje, ko pa je zvedel, da smo rešili Mojco, se je pognal za nami. Rešilo nas je naše sovje skovikanje in Bedanca pregnalo visoko v gore. Nato smo srečali Kekca, ki nas je odpeljal do svoje doma in nato se do Pehte. Tam smo se odžejali z dišečim Pehtinim čajem in najedli z okusnim domačim kruhom. Navdušeni in srečni smo se poslovili od naših junakov ter se odpravili proti domu.
Učenci in učiteljice 2. razreda
