V torek, 21. 3. 2023, smo obeležili UNESCOV svetovni dan poezije. V ta namen smo pripravili različne dejavnosti. Ena od njih je bila pisanje pesmi. Učenci so pri pouku slovenščine skupaj pisali kitice Naše pesmi, ki smo jo oblikovali v skupno pesnitev. Končni izdelek objavljamo spodaj.
NAŠA PESEM
Povedal vam bom pesem,
ki vas bo zapeljala do morja
in vas spomnila na vse lepo.
Povedal vam bom pesem,
ki bo valovila kot morje
in vas odvrnila od misli na šolo.
Povedal vam bom pesem,
ki vas bo spomnila na sveža poletna jutra
in na jutranje ptičje petje.
Povedal vam bom pesem,
ki bo govorila o potovanjih
na Karibske otoke.
Povedal vam bom pesem
o mojem življenju,
o mojem hrepenenju
in ta gre tako,
tako, da ni ravno lahko.
To je pesem o mojem življenju,
o mojem hrepenenju,
ki mi glasno kriče žge srce
in požene kri po žilah.
Moja pesem je lahko naša pesem.
Kje se skriva ta pesem?
Za soncem, v ljubezni ali pa med oblaki.
Naša pesem je zanimiva
včasih tudi igriva,
nihče ne ve, kaj se v njej rima,
ampak še vedno je prima.
Pesem je navdušujoča,
lepa, cvetoča in pojoča.
Pesem ni besedilo,
lahko je tudi svarilo,
opravičilo ali povabilo.
Pesem je izlita duša,
ki nas včasih tudi skuša,
duša naša čustva nosi,
pesnik jih iz srca trosi.
Pesem je, ko prihaja poletje,
a poezija v zimi bledi.
Šumenje listov v jeseni,
kadar zjutraj v šolo zamudim,
zato pri fiz’ki bat dobim.
Dobil sem negativno oceno,
potem sem pet minut boksal v steno.
Pesem je kot moje potrpljenje,
ki se stopi kot sladoled v poletju.
Potem se pa ozrem v modro nebo,
ker ne vem, kaj jutri bo.
Ko se otrok rodi, pesem zaživi,
svoje sanje v življenje izpusti
in luč v srcu zaživi.
Z odraščanjem svojo pesem pišemo,
s srečo in žalostjo jo na papir zapišemo.
Pesem v življenju ni vedno lepa
in je včasih kisla kot repa.
Pesem je, ko se recimo učimo,
in potem dobro oceno dobimo.
Pesem je tudi, ko za kosilo burek dobimo
in se potem podebelimo.
Pesem so čustva, pesem je strast,
je vir domišljije, za zaljubljene past.
To ni samo ritem, to je življenje,
saj kamor pogledaš, pesem zagledaš.
Pesem je doživetje,
ona je nova priložnost,
novo razodetje.
Vendar pesem ni vedno ljubezen,
mnogi jo sovražijo,
se z njo grdo izrazijo,
ampak meni pride prav tudi, kadar se tresem
od strahu, ljubezni
ali bolezni.
Pesem je kot reka,
ki teče brez presledka
in je zvita kot lisica.
Pesem je lahko oda ali
Zdravljica.
Kjer živi kraljica
in dobra potica,
poezija je utrip srca,
ki nam bije kot ura na steni,
le tam še vlada pravica,
ki je na svetu več ni.
Čebelice marljive so v drugi razred hodile,
zabojčke z zvezki, nalivkami, jabolki in Fifa nalepkami napolnile.
V možganih so ostale stotice in enice,
Naše pisane črke pa včasih so krice.
Na tabli črtice včasih so plesale,
ta pridne je naš Tačko pospremil vse do obale.
Tudi brez bombice se v šoli preživi,
saj prijatelji v klopi ti jo hitro priskrbi.
Mi pikapolonice smo,
radi pojemo,
a v šolo hodimo,
da veliko novega izvemo.
Učimo števila se do sto,
radi tudi pišemo,
pri likovni ustvarjamo,
pri glasbi pa fino plešemo.
Skrivamo v peresnici,
zares veliko zanimivih stvari,
škarje, lepilo in barvice,
hitro zgubimo čisto vse.
V šoli imamo ravnatelja,
hišnika in kuharja,
radi imamo čisto vse,
še posebej prijazne učitelje.
Pesem je lahko glasna,
pesem je lahko tiha,
a hkrati jasna,
še posebej ko piha.
Najboljša pesem je, ko telefon zvoni,
takrat mi srce ponori.
Avto je carski,
avtor pa hinavski.
Pesem izraža čustva,
ki jih izgovarjajo naša usta.
Pesem je kot melodija življenja,
pesem je kot solza sreče,
kot kaki na drevesu.
Pesem je kot jasen dan s soncem obsijan,
kakor ljubezen do človeka,
kot ljubezen na prvi pogled,
je kot cesta, ki se nikoli ne konča,
kot bonbon različnih okusov.
Pesem je, ko te veter poboža,
in ko te sonce pogreje,
ko dež zalije polja in
vse diši po svežini.
Le kaj je to, kar med nami lebdi?
To je pesem, ki jo slišimo vsi.
Pesem je melodija
iz verzov in kitic.
Pesem je iz besed,
ki plešejo balet.
Pesem slišimo povsod,
ker to je naš rod.
Lahko jo zaigramo,
ali pa papir zmečkamo.
Mikrofon za cajon.
Špila ga Anton.
Ne vem, zakaj ni več belih dni,
ki jih spesnil bi.
Pesem je poezija,
li se v barvah zliva.
Rima se vsako sekundo,
ki se izvaja vsako rundo.
Dolžna je vsako kuno,
tega je vsega puno,
naša pesem je za luno.
Pesem je življenje,
pesem je vse, kar vidiš,
četudi ležiš na kavču,
pesem je vse, kar slišiš,
tudi ko sanjaš sanje o pesmih.
Pesem je kot ptica,
ki leti nad nami,
je svobodna in vesela.
Zato živi pesem
in to je naša pesem!
Pesem je zlata
kakor kravata,
z besedami bogata,
z rimami okrašena,
polna skritega pomena.
Pesnik jo napiše,
ilustrator pa nariše,
skladatelj jo uglasbi,
da še bolje zveni.
Ko orkester zaigra,
zveni kakor pravljica.
Pesem je ljubezen,
ki prinaša bolezen.
Pesem so čustva,
ki so skrita v kiticah
in se vijejo v zenicah.
Pesem iskrico prižge
in v srcu nas vžge.
Vsak pesnik svojo muzo ima
in jo v pesmih uporabiti zna.
To pesem poslušajo ljudje,
ki iz srca si to žele.
Vzameš pisalo, napišeš na list,
pišeš besede kot note komponist.
Lahko je žalostna, romantična, vesela,
tvoje ljubezni bi si želela.
Pesem ima laški enajsterec,
Rozamunda pa španski osmerec.
V pesmi se besede prelivajo tekoče,
kakor se dojenček joče.
Pesem je lahko cel svet,
kot z barvami obdan cvet.
Učenke in učenci OŠ Davorina Jenka Cerklje na Gorenjskem
