Gozd – prostor za radost in rast
Gozdna pedagogika je v vrtcu Murenčki prisotna od leta 2020. Z vsakim letom se veča število skupin, ki zaznavajo in prepoznavajo njeno vrednost za otrokov razvoj. Tako imamo v letošnjem letu kar 6 skupin, ki gozdno pedagogiko aktivno vključujejo v kurikul.
Posamezna skupina se vsaj enkrat tedensko odpravi v gozd. Obiskujemo različne lokacije, saj želimo otrokom ponuditi raznovrstno izkušnjo tudi v smislu gibanja v naravi. Primarni namen vzgojiteljic pri izvajanju Gozdnega vrtca je, da se otroci srečajo z okoljem, v katerega sicer redkeje zahajajo. Želimo da zaznajo, kako mogočen je ta prostor. Da gozd ne doživijo zgolj kot kraj, kjer domujejo drevesa, temveč da v njem opazijo poleg rastlin in živali tudi talni svet – tistega pod listjem in globje v zemlji. Mogočen talni ekosistem, ki je za človeka pomemben kot tisti, ki ga opazimo že z usmerjenim pogledom proti krošnjam. Želimo da otroci zaznajo kako pomembno vlogo ima pravzaprav gozd za naša življenja.
Ti naši radovedneži niti ne potrebujejo veliko posebnih spodbud, da pričnejo z raziskovanjem gozda. Kakšna pravljica, sporočilo navihanega gozdnega škrata ali nepričakovana škatla za grmovjem,… so dovolj, da se v njih prebudi radovednost in navdušenost za gozdno raziskovanje. Z lupo opazujejo, s prevezo čez oči prisluhnejo zvokom gozda, vrv, ki jo pusti prijazni pajek, postane priložnost za premagovanje različnih gibalnih ovir…
Najdragocenejši pa so dogodki, ki se odvijejo popolnoma spontano in nepričakovano: ko se blatne luže prelevijo v najboljša ogledala na svetu ali pa, ko te v luži preseneti črviček Car (poimenovanje otrok), ki otroke navduši s svojimi gibalnimi sposobnostmi s katerimi nevede ustvarja črke in števila, otroci pa jih spontano poimenujejo.
Kaj vse nam ponuja narava – hote ali nehote! Samo oči je potrebno odpreti, se prepustiti in čutiti. To pa je nekaj, kar naši otroci resnično zmorejo – iskreno, iz srca, z velikanskim navdušenjem – le pustiti in dovoliti jim moramo!
Naša naloga pri vsem omenjenim pa je, da to otroško odprtost zaznamo in jo postavimo v kontekst. Tako se vzgoja, izobraževanje in igra pravzaprav ne samo povezujejo, temveč dopolnjujejo.
To je tisti moment, ki resnično nosi težo »Gozdnega vrtca«: skozi spontanost in z navdušenjem pripraviti otroke, da z veseljem in s spoštljivim odnosom vstopajo v različna naravna okolja, s katerimi bodo na nevsiljiv način ostali povezani vse življenje.
Zapisala: Karmen Basej, vzgojiteljica
Udeleženke projekta:
PIKAPOLONICE: Petra Fireder in Stanka Grilc
METULJČKI: Jasmina Jerič in Petra Kladnik
JEŽKI: Eva Firšt Murnik in Mihela Koprivnik
ZAJCI: Špela Karlin/Marija Habjan in Sara Žagar
VEVERICE: Mateja Čadež in Nataša Zorman
ČEBELICE: Mira Ravnikar, Polonca Korbar
MEDVEDI: Karmen Basej in Romana Podpeskar
RAČKE: Manca Kersnik in Ema Lončar
GOZD – SPODBUDNO UČNO OKOLJE
»Spodbudno učno okolje pomembno vpliva na kognitivni, socialni, emocionalni in fizični razvoj otrok. Z oblikovanjem fizično in psihološko varnega in spodbudnega okolja, ki vsebuje in ponuja raznovrstno razvojno primerno gradivo, naloge, situacije, pedagog spodbuja učenje otrok s samostojnim raziskovanjem, z raziskovanjem v skupini, igro, dostopom do različnih virov, interakcijo z drugimi otroki in odraslimi« (Režek, 2013, str. 168).
Režek (2013) opredeljuje za dobrega pedagoga tistega, ki zagotavlja učno okolje (prispeva k dobremu počutju otroka), spodbudno, varno, inkluzivno fizično okolje (omogoča raziskovanje, učenje in samostojnost) in oblikuje okolje, ki pri otrocih spodbuja občutek pripadnosti skupini.
Vzgojiteljeva vloga v vzgojno-izobraževalnem procesu ni le otrokovo pridobivanje znanja, ampak tudi razvijanje sposobnosti razumevanja, delovanja, vrednotenja in opredelitve. Otrok je aktiven v učni komunikaciji. Pri pridobivanju ter osvajanju novih znanj je bistvena interakcija med vzgojiteljem in otrokom. Učenje je proces, ki temelji na upoštevanju predznanja in lastnega interesa otroka. Didaktični pristop je interakcija med posredovanjem (poučevanje) in sprejemanjem (učenje) znanja. Je procesni pristop predajanja znanja, pri katerem učitelj namenja posebno skrb, da otroci v procesu s pomočjo različnih dejavnosti in postopov pridobijo ustrezno znanje. Je tudi socialno okolje oziroma ustvarjanje socialnih interakcij med otroki, kjer se otroci naučijo nadzorovati svoje vedenje in sprejemati odgovornosti. Pri tem se razvijajo sposobnosti komuniciranja, empatije, skupnega reševanja problemov. Za opazovanje, spoznavanje in spodbujanje socialnega razvoja je v predšolskem obdobju najpomembnejša otroška prosta igra (Pevec Semec, 2009).
Učno okolje v naravi – gozd
Priest (1986) je definiral pouk izven igralnice kot proces učenja, ki opredeljuje odnose med ljudmi in naravo. Izkustveno učenje v naravi predstavlja fleksibilnost vzgojitelja, saj je »obravnavana snov« odvisna glede na zanimanje otrok. To predstavlja velik izziv. Učimo se v naravnem okolju, izven štirih sten, uporabljamo vsa čutila, sprejemamo odnos do narave in do prebivalcev v njej, skupaj se celostno učimo in raziskujemo.
Gilbertson (2006) pravi, da ima pouk izven igralnice širok nabor dejavnosti. Narava nam ponuja ogromno možnosti za raziskovanje in nabiranje novega znanja. V naravo se lahko preprosto odpravimo na sprehod ali pa se lotimo natančnega preučevanja določene vrste ptice. Izkustveno učenje v naravi za otroke predstavlja metodo za pridobivanje senzorne izkušnje in metodo, ki vpliva na razvoj kognitivne, čustvene, socialne, fizične in duševne sposobnosti posameznika. Pomembno je, da otrokom omogočimo neposreden stik z naravo ter raziskovanje v njej. Le-ta pa v otroku deluje kot zelo močno motivacijsko sredstvo.
Vzgojiteljici predstavlja prehod iz učnega okolja igralnice v gozd velik izziv. Skupino predšolskih otrok je neprenehoma lažje nadzorovati v igralnici, med štirimi stenami, kakor pa v gozdu, kjer je prostorska omejitev zelo široka. Prvotno je potrebno zaupati v otroke ter dobro poznavati učnega okolja. Menjava prostora iz igralnice v gozd pri otroku vzbudi radovednost, motivacijo po delu in neposrednem učenju. Kljub odprtosti spodbudnega učnega okolja in raziskovanja pri otrocih, jih je potrebno do določene mere omejiti ter jim jasno predstaviti prostor, v katerem lahko raziskujejo, se igrajo.
Cornell (1994) navaja pet načel, ki bi jih morali vzgojitelji upoštevati pri načrtovanju dejavnosti izven učilnice.
Ta načela so naslednja:
- učite manj in delite svoje občutke z otroki,
- bodite odprti, sprejemljivi,
- otrokovo pozornost takoj usmerite,
- najprej opazujte in izkusite, šele nato spregovorite o stvareh,
- doživljanje naj preveva občutek radosti.
Skozi omenjena načela ter z vzgojiteljevo »občutljivostjo« do narave se otroci preko iger naučijo reševati konstruktivne naloge. Otroku podamo »obravnavano« snov preko lastnih izkušenj ter zaznavanja narave. Ob vzgojiteljevem pripovedovanju in razlagi snovi bo zaznal pristnost in občutja vzgojitelja, ki ga bodo popeljala v lastno raziskovanje občutkov ter zaznavanje narave okoli sebe. Bivanje in učenje na prostem vzbudi v otroku spontano navdušenje, ki ga usmerimo v učenje. Otrokova samoiniciativa ter interes naj bosta prvotno izhodišče za nadaljnji pogovor in raziskovanje. Otroka vzgojitelj podpre v njegovi radovednosti in mišljenju. Pri spodbudnem učnem okolju na prostem ne potrebujemo učnega načrta, s katerim se podamo v gozd. Gozd in narava sama spontano ponujata učni načrt. Biti moramo le pozorni in naravi z občutkom prisluhniti. Učni načrt in spodbudno učno okolje nastajata sama od sebe, od trenutka do trenutka. V vzgojno-izobraževalnem, razvojno-procesnem pristopu do učenja v naravi morajo biti vzgojitelj in otroci dojemljivi celostno. Vsi otroci niso vajeni opazovati narave od blizu, zato moramo poiskati stvari, ki jih poznajo ter jim podati izhodišče raziskovanja. Zanimanje in raziskovanje bodo gradili korak za korakom, vzgojiteljeva vloga pa je, da otrokom poda pristno zanimanje za njihova odkritja. Otrok mora začutiti, da vzgojitelja res zanima, kaj je odkril. Opazovanje narave in tiho doživljanje z vsemi čutili da vzgojitelju in otroku neposredno izkušnjo. Ni potrebno, da ob prvi zaznavi otroku nanizamo gola dejstva. Tiho opazovanje in sprejemanje informacij nam poda pristno izkušnjo, izkustveno učenje ter večjo moč pri poglobljenem znanju oziroma pomnjenju informacij, hkrati pa nam omogoča opazovanje v različnih položajih in zornih kotih, tipanje in duhanje skorje, vej, liste drevesa, gozdno zemljo ipd. Vse to omogoča otroku tudi tiho sedenje pod drevesom, veččutno opazovanje ter zavedanje vseh vrst oblik življenja v samem drevesu in okrog njega pa tudi opazovanje, spraševanje in pridobivanje informacij, ugibanje. Vzgojiteljevo navdušenje in pozitivna naravnanost do narave se odseva dalje do otroka. V raziskovanje jih lahko pritegnemo že z lastnim navdušenjem in občutkom radosti. Prosto raziskovanje v naravi resnično težko enačimo z igro v naravnem kotičku znotraj igralnice, zato bodimo gozdni otroci in pojdimo v gozd.
Cornell, J. (1994). Približajmo naravo otrokom. Celje: Mohorjeva družba.
Gilbertson, K. (2006). Outdoor education: methods and strategies. Champaign: Human kinetics cop.
Györek, N. (2016). Gremo mi v gozd: gozdni priročnik, planer. Kamnik: Inštitut za gozdno pedagogiko.
Priest, S. (1986). Redefining outdoor education: A matter of many reletionships. Journal of Environmental Education, 17 (3), 13–15.
Režek, M. (ur.). (2013). Od teorije k praksi, Vodnik po pedagoških področjih kakovosti ISSA. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
Pripravila: Eva Firšt Murnik, vzgojiteljica