Z gozdno pedagogiko smo se v Vrtcu »Murenčki« srečali v šolskem letu 2020/21. Predšolska skupina se je takrat enkrat tedensko odpravila v gozd, ga spoznavala na različne načine, predvsem skozi prosto igro. Glede na prenesene izkušnje, smo se v letošnjem šolskem letu (2021/22) dve skupini, medvedki in čebelice, odločili za vključitev gozdne pedagogike v letni delovni načrt.
Z otroki, če le okoliščine dopuščajo, ob torkih in četrtkih, obiščemo gozd. Izbrane imamo tri lokacije, ki nam omogočajo raznolik vpogled v gozdno dogajanje, obenem pa nam le te omogočajo razvijanje in krepitev različnih gibalnih sposobnosti.
Cilj, ki mu sledimo, je otroku približati naravo. Opazovanje, individualni interes otroka, kreativnost, aktivne dejavnosti, so osnova, na kateri postavljamo temelje za razvijanje odnosa do žive in nežive narave.
Otroci so spoznali gozdni bonton – zmorejo se umiriti in spoštljivo prisluhniti dogajanju v naravi. Doživljajo veličino in prostranost gozda: opazujejo drevesa (raznolikost, velikost …), raziskujejo dogajanje pod listjem, v prsti …, še vedno pa njihovo pozornost v največji meri pritegnejo mimoidoče živali (veverica, močerad, deževnik …).
Jesenski čas smo izkoristili predvsem za vzpostavitev vezi med otrokom in naravo: izvajali smo različne dejavnosti, ki so otrokom omogočile, da začutijo živi svet v neposredni bližini. Da se povežejo s travnikom in z gozdom. Da zadihajo z njim. Otroci so dobili neprecenljivo izkušnjo: ozavestili so, da gozd ni zgolj kraj, napolnjen z drevesi. Tu so odkrili življenje, tisto vidno očesu (rastline, živali …) ter tisto, ki je skrito pod listjem ali zemljo (korenine, žuželke …). Spoznali so, da tukaj, v gozdu, pravzaprav ne potrebujejo avtomobilčkov, lopatk, grabljic, tobogana, gugalnice, da bi se počutili sproščeno, da bi jim bilo zabavno. Vsakokrat znova, ob ponovni vrnitvi v gozd, prebudijo svojega notranjega ustvarjalca, ki ga ne bremenijo spone sodobnega materialnega sveta: posegajo po vejah in z njimi gradijo, kopljejo. Nagrabljen kup jesenskega listja je postal skrivališče, manjša vzpetinica se je spremenila v najbolj neverjeten tobogan, rogovila je prebudila domišljijo: »Poglej, dinozavrova glava!«
Postopno spoznavajo, da je biti v gozdu, pravzaprav še bolje, kakor biti v igralnici. Pravijo: »Tam se ves čas nekaj dogaja. Vsakokrat, ko se vrnemo v naš gozd, je v njem nekaj drugače.«
Zimski čas nas je navdušil s prvo belo kopreno: teh nekaj zasneženih dni smo izkoristili, da začutimo sneg. Kakšen je, ko se ga dotaknem? Zakaj izgine, če ga nekaj časa držim v dlani? Od kje pravzaprav prihajajo snežinke? Ne moti nas, da smo oblečeni večplastno, saj vedno znova dobimo prošnjo: »Kdaj gremo spet na naš hribček, se spuščat po ritki in uživat?«
Na zaledenelem hribčku skoraj vedno dobijo izkušnjo kaj pomeni pasti, se pobrati in poizkusiti znova. Učijo se medsebojne pomoči: ko prijatelju spodrsne, mu ponudim roko, da vstane. Včasih se oba znajdeva na tleh. Pa vendar, ponovno vstaneva in nadaljujeva z igro.
Mraz nas ne moti – veselimo se ga in komaj čakamo, da lahko naredimo snežaka. Da potresemo veje, ki nas prekrijejo s tanko sneženo odejo. Takrat se okoli nas razlega prešeren smeh in prošnja: »Še enkrat!«
Pravzaprav nas vremenski pojavi nikoli ne zmotijo: kadar dežuje – skačemo po lužah, s palčkami mešamo blato – ustvarjamo talne umetnine. Ko sneži – se kepamo, drsamo, delamo snežaka, sonce pa nas s svojo toplino vabi, da s seboj na travnik ali v gozd odnesemo tudi knjigo, jo preberemo in ob tem nabiramo vitamin D.
Bivanje v gozdu nam občasno popestrijo majcena pravljična bitja, ki živijo v gozdnih tleh, skrita med drevesnimi koreninami. Velikokrat nam pripravijo kakšno presenečenje, ki je spodbuda za nadaljnje raziskovanje.
Skozi drobne radosti tako odkrivamo kako neprecenljiva je pravzaprav narava in kakšno srečo imamo, da lahko pogosto prestopimo gozdni prag, ki je izredno bogato učno okolje, vir idej, ki otroke spodbuja k radovednosti in poskrbi za njihov celostni razvoj.
Zapisala: Karmen Basej, vzgojiteljica
