NOVEMBRSKI PLANINSKI IZLET
Tokrat smo se 8. novembra skupaj s planinci Mladinskega odseka Planinskega društva Kranj podali na domače vrhove – tja, kjer se svež gorski zrak sreča z otroško radovednostjo in planinsko vztrajnostjo. Jutro je bilo hladno, megla pa je trmasto vztrajala vse okrog naših poti. A kot pravi pregovor: čeprav oko včasih vidi manj, srce med meglicami pogosto opazi več – in prav to nas je spremljalo ves dan.
Da bi se vsak udeleženec lahko podal v goro v svojem ritmu, smo se razdelili v dve skupini – mlajšo in starejšo. Obe sta sledili svoji trasi, a obe z enakim spoštovanjem do gora, z mislijo na varnost in s skrbjo za naravo, ki jo želimo ohraniti še za generacije za nami. Vsi smo bili primerno opremljeni: topla oblačila, kapa, rokavice, dovolj vode, malica, vetrovka za izpostavljene predele, ter seveda najpomembnejše – dobra volja in pozorno stopanje po poteh, ki jih delimo z drugimi pohodniki in z gorsko živalsko ter rastlinsko družino.
Težja trasa in opis poti
Zgornja postaja kabinske žičnice – Kriška planina – Planina Koren – Kompotela – razcep Razor – Tiha Dolina – Plaža
Iz zgornje postaje kabinske žičnice smo se najprej usmerili proti Kriški planini. Pot se je kmalu prevesila na nekoliko bolj strma pobočja Krvavca, kjer so se pod nogami izmenjevali listje, kamenje, sledovi prvega snega in drobne kapljice preostale vlage iz jutranje megle. Na Planini Koren nas je pozdravil tih, komaj slišni veter, pogled na okoliške vrhove pa je megla večinoma skrila – le tu in tam se je odprlo okno, skozi katerega smo lahko ujeli blede sence sosednih hribov.
Ko smo se po zahtevnejšem vzponu povzpeli proti travnatim pobočjem, poraslim z rušjem, je stezica postala mehkejša, korak pa lahkotnejši. Na vrhu Kompotele nas je čakala zaslužena malica – tisti trenutek, ko kljub hladnemu zraku začutiš toplino družbe in se zavedaš, da ti prav gora pomaga najti notranji mir. Po okrepčilu smo se spustili nazaj do planine Koren, nato pa krenili desno proti Malemu Zvohu in naprej do Tihe doline. Tam nas je narava ponovno objela z jesensko obarvanostjo, mi pa smo z zadnjimi močmi, a veselimi obrazi, pot zaključili z vožnjo na 4-sedežnici – kratkim oddihom po polnem dnevu vzponov in spustov.
Lažja trasa in opis poti
Zgornja postaja kabinske žičnice – Kriška planina – Dom na Krvavcu (kapelica Marije Snežne) – Mali Zvoh – Veliki Zvoh – Tiha dolina – Plaža
Z najmlajšimi planinci smo se podali na velik krog po smučišču Krvavca, ki smo ga prehodili v obratni smeri urinega kazalca. Korak je bil igriv, pogovor živahen, a kljub temu smo pazili na osnovni planinski bonton – hodili smo v strnjeni skupini, se umikali hitrejšim pohodnikom, pobirali papirčke in se učili, da je narava prostor, kjer smo gostje.
Od Kriške planine nas je pot vodila mimo kapele Marije Snežne, kjer so si najmlajši z zanimanjem ogledovali preprosto lepoto gorske kapelice, od tam pa naprej proti vrhu Krvavca in Malemu Zvohu. Ko smo dosegli akumulacijsko jezero na Velikem Zvohu, smo upali, da bomo uzrli novembrsko sonce, ki bi za trenutek prebilo meglice in zažarelo na vodni gladini. Vendar je bil tudi vrh Zvoha zavit v meglo.
Spust skozi Tiho dolino je bil prijeten, tu in tam smo na rastlinah opazili še jutranjo slano. Pri Plaži pa smo si privoščili kratek počitek. Zadnji del poti smo do gondole prehodili v sproščenem tempu, zadovoljni in ponosni, da smo dan preživeli tako, kot se v gorah spodobi – s spoštovanjem, odgovornostjo, z dobro opremo in odprtim srcem za vse lepote, ki nam jih narava podarja.
Ko smo se popoldne ponovno zbrali pri gondoli, so bila lica vseh – od
najmlajših do najstarejših – rdeča od vetra in nasmejana od doživetij. Mraz,
megla in dolgi vzponi so postali le še del zgodbe, ki jo je bo vsak od nas
nesel s seboj domov. Pomembneje je bilo občutiti povezanost med udeleženci, med
človekom in naravo, med goro in srčnostjo, s katero smo tisti dan stopali. V
gorah se vedno učimo – o spoštovanju, potrpežljivosti, varnosti in trajnostnem
odnosu do okolja. A hkrati nam gore vračajo veliko več: mir, lepoto,
prijateljstvo in občutek, da smo del nečesa večjega.
In prav zato se bomo vedno znova vračali – ne zato, ker bi bilo lahko, temveč
zato, ker je vredno.
Mentorici Urška Močnik in Anita Glavič ter učenci planinci
